Naši reprezentanci sta nastopili tako na svetovnem nogometnem kakor tudi na svetovnem košarkarskem prvenstvu. Če so olimpijske igre največji športni dogodek na svetu, nobena disciplina znotraj iger v svetovnem merilu ni tako pomembna, kot je svetovno prvenstvo v nogometu, košarka pa ima v Sloveniji že...
O navijaški kulturi se govori, ko pride do problemov – razgrajanja na stadionih, pretepov med navijaškimi skupinami, uničevanja stadionov ali prevoznih sredstev, s katerimi se navijači vozijo na tekme ipd. V svoji navijaški karieri sem doživel kar nekaj 'pristnih' navijaških izkušenj, nekatere so že mejile na to, da bi se znašel v teh debatah o problematiki navijaške kulture (pred tem seveda še v črni kroniki).
Še v devetdesetih bi kmalu imel bližnje srečanje z majhno skupino Bad blue boysov pred tekmo Zagreb – Pivovarna Laško, ko sva jim s prijateljem na poti v dvorano prijazno skušala pomagati z nekaj kunami drobiža, iz žepov pa so nama leteli samo (takratni) tolarji. Na srečo tega niso videli, slabše pa jo je na tekmi odnesel Dejan Perić, ki je na tisti tekmi (sedela sva 10 metrov z njegovim golom) v glavo v kovancih kasiral pol dolga ljubljanske banke do hrvaških varčevalcev, WC-ji pa so med tekmo tudi samevali, vsaj na tem delu tribune, ker je vse telesne tekočine navijačev v različnih oblikah prav tako kasiral Perić.
Vlada je sprejela zakon, po katerem je prepovedano oglaševanje alkoholnih pijač preko športa. Za ta korak se je vlada odločila, ker so številne raziskave pokazale, da oglaševanje alkohola preko športnih subjektov vpliva na povečano porabo alkohola v Sloveniji. Prav v kategoriji popitega alkohola na prebivalca smo Slovenci namreč v samem evropskem vrhu, eden izmed glavnih razlogov pa naj bi bilo prav oglaševanje alkoholnih pijač preko športa. Zakon je nadaljevanje prejšnjega zakona, ki je že prepovedoval prodajo alkohola na in v bližini športnih objektov v času trajanja športnih dogodkov. Nadgradnja tega zakona je tudi člen, ki gostinskim lokalom prepoveduje točenje alkoholnih pijač v času, ko predvajajo tekme.
Podoben tekst bi brali, če bi, kot razmišljajo tudi na Irskem, prepovedali oglaševanje alkohola v športu. Toda verjetno se kaj takega še ne bo kmalu zgodilo. Na globalni ravni je samo industrija piva na četrtem mestu po sponzorskih vložkih v šport. Heineken in Liga prvakov, Carlsberg in Euro 2012, Efes in Evroliga… Lahko rečemo, da gresta šport in alkohol z roko v roki. Dober del navijaške filozofije temelji na spremljanju tekme v družbi prijateljev ob kozarcu mrzlega. V Nemčiji je med svetovnim prvenstvom na njihovih tleh potrošnja piva prav zaradi tega dogodka leta 2006 zrasla prvič po šestih letih. Paulaner je zaradi letošnjega prvenstva v pol leta presegel prodajo piva na Kitajskem v primerjavi s celotnim letom poprej.
Prejšnji teden je bil v okviru serije ESPN-ovih športnih dokumentarcev 30 for 30 premierno predvajan film 'Once brothers'. Facebook in ostala delilna spletna omrežja so bila s strani športnih navdušencev kakšnih 14 dni polna napovednikov tega dokumentarca o košarkarskem razpadu Jugoslavije, v ospredju pa sta Vlade Divac in Dražen Petrović oziroma njuno prijateljstvo. Film, ki je (presenetljivo še vedno) dostopen na Youtubu, sem tudi jaz nestrpno čakal, (dal sem si celo opomnik v Outlook) in ga z veseljem pogledal.
Večine dogodkov okoli leta 90 se na žalost še ne spominjam. Moji športni spomini (in tudi drugačni) pač ne sežejo tako daleč. Leta 1989 je jugoslovanska reprezentanca na domačem prvenstvu v Zagrebu postala Evropski prvak, takratna generacija pa je obetala desetletno svetovno prevlado – Dražen Petrović, Vlade Divac, Toni Kukoč, Dino Rađa, Jure Zdovc… Naslednje leto so (takrat še mladci) to potrdili z osvojitvijo naslova svetovnih prvakov v Argenitni. Če je v Jugoslaviji takrat že pošteno pokalo po šivih, je na relaciji Divac – Petrović nehote že počilo. Ob slavju na parketu se je namreč zgodil incident z zastavo – nekdo je na igrišče zakorakal s hrvaško zastavo, ki mu jo je Divac vzel, češ da tja ne sodi. Na eni strani so ga srbski mediji zaradi tega poveličevali, hrvaški pa seveda obsojali. Divac v filmu priznava, da po tem dogodku odnos med njim nikoli ni bil več enak. Leto prej sta se oba hkrati podala v NBA in medtem ko je Divac v Los Angelesu užival v igranju z Magic Johnsonom, se je Dražen v Portlandu ob Drexlerju boril za vsako minuto na parketu in ob tem neznansko trpel. Z Divcem sta bila stalno v kontaktu po telefonu in tako predhodno prijateljstvo z reprezentančnih akcij (bila sta cimra) še nadgradila. Do incidenta z zastavo, po katerem tako rekoč nista več spregovorila. Verjetno sta oba malo odlašala z medsebojnim pogovorom, na žalost vseh pa do tega pogovora zaradi Draženove nesreče na nemški avtocesti nikoli ni prišlo.
Odnos mladih do blagovnih znamk se bojda spreminja. Ni več take navezanosti, kot je veljala nekoč, mladi lažje preklapljajo med znamkami, tako kot na ostalih področjih, so tudi tukaj bolj mobilni. To je bilo glavno sporočilo, ki sem si ga zapomnil na zadnji okrogli mizi Društva za marketing Slovenije, kjer so predstavniki Generacije Y govorili o – generaciji Y.
Ko sem za potrebe tega bloga malo pobrskal, kakšne značilnosti ima točno ta generacija, v katero baje spadam tudi sam, sem ugotovil, da naj bi bili finančno osveščeni, imeli uravnoteženo življenje med delom in zabavo ter bili zelo naklonjeni spremembam. Kaj to pomeni za klube in obiskovanje tekem?
Letošnje Svetovno prvenstvo v košarki si lahko navijači, ki se nismo odločili za pot v deželo kebaba, ogledamo vzporedno na dveh slovenskih televizijah, na Šport tv in Sloveniji 2. Če je za glavnino gledalcev dvojka samoumevna izbira, vsaj tako kažejo rejtingi, sam tekme z velikim užitkom in veseljem gledam na Šport tv.
Glavni razlog za to je Zmago Sagadin. Na nacionalki so se sicer za letošnje Svetovno prvenstvo potrudili bolj kot običajno, imajo studijski program, javljanja v živo, prenašajo večje število tekem in ne samo slovenskih… Toda vsaj pri meni se zadeva zaključi pri komentatorjih. Miha Žibrat je sicer starosta košarkarskega komentiranja in je po odhodu Petra Vilfana spet prevzel vlogo prvega mikrofona košarkarskih prenosov na nacionalki, vendar vsaj pri meni nikoli ni dosegel status recimo hrvaške legende košarkarskih prenosov Slavka Cvitkovića. Srce mi zaigra že ob njegovi napovedi košarkarskih prenosov na televiziji z znamenitim zaključkom 'Radost loptanja pod obručem', njegovi prebliski med tekmami pa me vedno znova nasmejejo, npr. med prenosom Hrvaška – Brazilija ob simultanki Barbose – 'Tip je brz ko munja!'
Tik pred začetkom drugega največjega športnega dogodka letos (takoj za svetovnim veteranskim prvenstvom v atletiki, seveda), Svetovnim prvenstvom v košarki v Turčiji, bi rad napisal par besed o besedni zvezi, ki jo slovenski športni (in tudi ostali) novinarji že kar malo zlorabljajo – o kultu reprezentance. Naša reprezentanca bo namreč v Turčiji nastopila brez nekaterih igralcev, ki so še lani igrali na Poljskem in to naj bi bila posledica pomanjkanja neke nacionalne zavesti o pomembnosti nastopanja za izbrano vrsto.
Tematika (ne)nastopanja športnikov za reprezentanco vselej izredno visoko kotira v gostilniško-prijateljskih debatah. V naši družbi se je skozi leta prerekanja nekako prišlo do zaključka, da Slovenci nimamo takega odnosa do reprezentance, kot ga imajo npr. Srbi. Glavni splošno sprejet argument je bil, da lahko srbske igralce v kateremkoli športu med pripravami nastaniš v šotoru v spalni vreči, pa se bodo še vedno vsi odzivali vpoklicem v reprezentanco, če pa slovenskim igralcem ne omogočiš bivanja v hotelu s šestimi zvezdicami in vsem komfortom, ki sodi zraven, igralcev, vsaj tistih najboljših, ne bo niti blizu.
V nedeljo je v srbski Inđiji, v novi tovarni podjetja Metal Cinakara, potekalo snemanje oglasov s srbsko košarkarsko reprezentanco. Metal Cinkara, sicer hčerinska družba celjske Pocinkovalnice, je sponzor Srbske košarkarske zveze, septembra pa v Inđiji odpira vrata največja in najmodernejša tovrstna tovarna v tem delu Evrope.
Na snemanju so bili Miroslav Raduljica, domačin iz Inđije in vzhajajoča zvezda srbske košarke, kapetan ekipe Nenad Krtić in ena najboljših mladih igralcev v Evropi, Miloš Teodosić (tudi najkoristnejši igralce Evrolige) in Novica Veličković.
Hotel sem napisati, da je sedaj, ko se je vročica Svetovnega prvenstva ohladila, čas, da se naredi nekakšen pregled glavnih značilnosti pravkar končanega prvenstva, vendar v teh dneh težko govorim o ohlajanju kakršnekoli vročice.
Ampak vseeno – tule so glavne stvari, ki si jih bom zapomnil v povezavi z letošnjim največjim dogodkom na svetu, seveda v luči športnega marketinga oz. športnega posla.
1. Slovenska udeležba in vpletenost podjetij. Začenjam seveda pri slovenski zgodovinski udeležbi na Svetovnem prvenstvu. Zgodovinski zato, ker smo bili na tem dogodku že drugič in torej ne moremo več govoriti o nekem srečnem spletu okoliščin, drugič pa zato, ker se je tokrat prvič nogomet dejansko izrabilo v marketinške namene. Sicer so nekatera podjetja tudi ob prvih uvrstitvah Slovenije na Svetovno in Evropsko prvenstvo uporabljala nogometaše, vendar so tokrat res vsa podjetja hotela odščipniti del nogometne pogače. 90% oglasov na televiziji je bilo obarvano nogometno, tako pri sponzorjih NZS, kot pri ostalih. Večkrat sem sicer slišal komentarje, da je tega pa že preveč, da se na koncu že ne loči posameznih oglaševalcev, ker vsi uporabljajo iste finte. Do določene mere se s tem strinjam, vendar sem prepričan, da bo že naslednja 'nogometna' akcija speljana (s strani podjetij in agencij) na višjem nivoju. To se bo seveda zgodilo, če (oz. ko) se Slovenija uvrsti tudi na naslednje veliko tekmovanje.
Ta teden se je začel eden izmed poletnih športnih vrhuncev, vsaj v mojem koledarju, največja kolesarska dirka na svetu, Tour de France, prav tako ta teden pa se največji športni dogodek (ne samo poletja, temveč celega leta) končuje, govorim seveda o nogometnem svetovnem prvenstvu.
Na Eurosportu sem gledal tretjo etapo dirke po Franciji po famoznih in zloglasnih kockastih odsekih enodnevne klasike Pariz – Roubaix, v kateri si je Lance Armstrong pridelal morda že preveliko minuto zaostanka. Čeprav je bil razplet etape presenetljiv, me je presenetilo predvsem nadaljevanje programa na Eurosportu. Na sporedu je bila namreč reportaža s tekmovanja, katerega sploh ne vem imena in bi načeloma bolj sodil v nedeljski živ žav. Gre za 'tekmovanje' Kamen, papir, škarje, ki ga še najbolj poznamo z raznih ameriških filmov in serij, pri nas pa se občasno uporablja samo pri kakšnih nešportnih zvrsteh tekmovanj v povezavi z alkoholnimi pijačami.
Srebrna olimpijka Sara Isakovič, ki študira in trenira na univerzi Berkeley v San Franciscu, bi lahko zaradi pojavljanja v TV-oglasih Zavarovalnice Triglav izgubila pravico nastopanja v okviru NCAA (National Collegiate Athletic Association ali v prevodu Nacionalna študentska športna organizacija). V najslabšem primeru bi se lahko...
Ob spremljanju svetovnega prvenstva v nogometu in ob spremljanju reakcij slovenskih navijačev, predvsem seveda tistih v mojem socialnem spektru, se zelo zabavam ob misli, kakšen vpliv ima šport na množice.Že pred časom sem na to temo pisal v Dnevnikovih debatah, med prvenstvom pa sem se...
Prejšnji teden je bila na pobudo legend Uniona Olimpije organizirana javna tribuna z naslovom Košarka je super, osrednja tema pa je bila reševanje najuspešnejšega košarkarskega kolektiva v Sloveniji. Kdor je pričakoval konkretne predloge in rešitve, se je, žal, pošteno zmotil. Glavno sporočilo je bilo "politika...
Vedno znova sem presenečen, kako je tik pred startom dirke Formule 1 na startno-ciljni ravnini nepopisna gneča. Nekako mi v enačbo še grejo mehaniki in tehniki, ki zavzeto pripravljajo še zadnje nastavitve dirkalnikov, in seveda dirkači, ki čakajo na začetek dirke. Toda tik pred dirko to še zdaleč niso edini na stezi – med bolidi se sprehajajo tudi glavne 'živine' Formule 1, na čelu z Bernijem Eccelstonom, in VIP povabljenci. Ne samo, da so ti povabljenci tik pred startom na stezi, mnogi se celo slikajo in pogovarjajo z dirkači samimi!
Če bi v katerem športu razumel, da se športnike pred začetkom tekmovanja ne sme motiti, je to Formula 1. Šport, pri katerem dirkači dve uri iščejo mejo med fizikalnimi zakonitostmi in maksimalnim izkoristkom dirkalnika. Dve uri, ko lahko sekunda nezbranosti pomeni ne samo konec dirke, ampak tudi konec življenja.
Na ta startni prizor v Formuli 1 se spomnim vedno, ko imam opravka z različnimi promocijskimi aktivnostmi naših športnikov ali športnih ekip. Večini je namreč kakršnokoli ukvarjanje, ki nima neposredne povezave z njihovo 'osnovno' dejavnostjo, popolnoma nepotrebno. Celo več, to smatrajo kot izreden napor.
Od 8. do 10. marca je v Barceloni potekal eden večjih seminarjev s področja športnega marketinga v Evropi z naslovom Global sports forum. Čeprav so bile na seminarju preko različnih okroglih miz obravnavane številne teme s sveta športnega posla, je bilo osnovno vodilo seminarja eno – šport odraža stanje naše družbe.
Seveda to ni nobena revolucionarna ugotovitev. V zadnjem času je tako denimo eden glavnih obravnavanih svetovnih problemov onesnaževanje in posledično zaželen bolj 'zelen' način življenja. 'Go green' je bil eden glavnih poudarkov na zadnjih igrah v Vancouvru, ogromno sredstev je bilo vloženih v to, da bi bile igre kar se da ekološke. Temu so sledili tudi sponzorji. Coca Cola je tako celotno sponzorsko strategijo preko Olimpijskih iger zasnovala na zeleni filozofiji. Tudi Nike je drese nogometnih reprezentanc, ki pod njegovim okriljem nastopajo na poletnem svetovnem prvenstvu, med njimi tudi slovenske, opremil z dresi, ki so narejeni iz recikliranih materialov.
Leto 2010 bo športne navdušence razvajalo s kar nekaj velikimi športnimi dogodki. Najprej bodo na vrsti zimske olimpijske igre, poleti nas čaka svetovno nogometno prvenstvo, jeseni svetovno košarkarsko prvenstvo, poleg navedenih pa še kopica konic v raznih ligaških tekmovanjih. Ravnokar se je Avstriji končalo evropsko...
Prejšnji teden je ameriški olimpijski komite razglasil športnico in športnika leta 2009. Med športnicami je slavila Lindsey Vonn, med športniki pa Todd Lodwick.Todd Lodowick?! Sem relativno močan konzument športnih vsebin, pa sem samo začudeno zastrigle z ušesi, ko sem slišal to ime.
Mi je pa kmalu postalo vse jasno, ko sem slišal, s čim se Todd ukvarja. Je namreč dvakratni svetovni prvak v nordijski kombinaciji. Malo sem razmišljal in brskal po spletu in dejansko nisem našel boljšega ameriškega športnika v zimskih športih. Bode je daleč od stare slave, predvsem tekmovalne, na čemur taki izbori temeljijo, v ostalih alpskih in nordijskih disciplinah pa tudi ne izstopa kakšen drug Američan. Mogoče bi prišel v poštev samo kakšen hokejist, ampak to ne bi doseglo želenega učinka, vsi bi ta izbor povezovali z ligo NHL.
Mesec dni pred Olimpijskimi igrami je Ameriški olimpijski komite zaradi potrebe po promociji samih iger namreč potreboval predstavnika športa, ki bo na sporedu v Vancouvru in Todd je pač tisti športnik, ki 'pije vodo' v tekmovalnem smislu – dvakratni svetovni prvak v zimski olimpijski disciplini. Po ostalih kriterijih se pač ne more primerjati z drugimi športniki.
Po uvrstitvi na nogometno svetovno prvenstvo se Slovenci delijo na dva tabora - najbolj strastni in zagreti navijači se že pospešeno pripravljajo na največji športni dogodek letošnjega leta, drugi pa se sprašujejo, kaj in koliko bo imela Slovenija od uvrstitve na prvenstvo oziroma kako takšno...