27 Avg Kult reprezentance
Tik pred začetkom drugega največjega športnega dogodka letos (takoj za svetovnim veteranskim prvenstvom v atletiki, seveda), Svetovnim prvenstvom v košarki v Turčiji, bi rad napisal par besed o besedni zvezi, ki jo slovenski športni (in tudi ostali) novinarji že kar malo zlorabljajo – o kultu reprezentance. Naša reprezentanca bo namreč v Turčiji nastopila brez nekaterih igralcev, ki so še lani igrali na Poljskem in to naj bi bila posledica pomanjkanja neke nacionalne zavesti o pomembnosti nastopanja za izbrano vrsto.
Tematika (ne)nastopanja športnikov za reprezentanco vselej izredno visoko kotira v gostilniško-prijateljskih debatah. V naši družbi se je skozi leta prerekanja nekako prišlo do zaključka, da Slovenci nimamo takega odnosa do reprezentance, kot ga imajo npr. Srbi. Glavni splošno sprejet argument je bil, da lahko srbske igralce v kateremkoli športu med pripravami nastaniš v šotoru v spalni vreči, pa se bodo še vedno vsi odzivali vpoklicem v reprezentanco, če pa slovenskim igralcem ne omogočiš bivanja v hotelu s šestimi zvezdicami in vsem komfortom, ki sodi zraven, igralcev, vsaj tistih najboljših, ne bo niti blizu.
O celotni zadevi bi verjetno lahko napisali knjigo. Tukaj se bom osredotočil samo na trenutni primer košarke, čeprav mimo nogometa ne morem.
Bojda naj bi se naši košarkarji morali zgledovati po nogometaših, kjer jim je uspelo zgraditi kult reprezentance, kjer nobenemu igralcu niti na misel ne pride, da bi zavrnil igranje za reprezentanco, kjer so vsi igralci ena velika klapa. To je res, toda najprej preglejmo nekaj ključnih razlogov, zakaj prihaja do odpovedi v naši košarkarski reprezentanci.
Velika tekmovanja so v košarki za razliko od nogometa vsako poletje. Evropsko prvenstvo je na vsaki dve leti, vmes pa se zvrstita Svetovno prvenstvo in Olimpijske igre. To za igralce pomeni, da praktično nimajo dopusta in počitka oziroma ga imajo zelo malo, sploh tisti, ki sezono zaključijo proti koncu junija. In tako poletje za poletjem.
Faktor, ki ga ne smemo zanemariti, je tudi status naših igralcev v tujih klubih. Večina naših najboljših košarkarjev namreč nastopa za največje evropske klube, Dragić pa je eden izmed nosilcev NBA ekipe. Tem igralcem igranje za reprezentanco torej ne pomeni iskanje boljših klubskih dresov. Samo iz igralcev, ki (iz različnih razlogov) ne nastopajo za reprezentanco, bi sestavili vrhunsko peterko (Udrih, Vujačić, Preldžić, Lorbek, Smodiš). Mini vzporednica z nogometom – si predstavljate našo ekipo brez Sarme, Korena, Birse in Novakovića?
Naslednji je tekmovalni faktor. V košarki se vstopnice za nastop na največjih tekmovanjih delijo kar na tekmovanjih samih. Naši so se z lanskim četrtim mestom uvrstili na letošnje Svetovno prvenstvo in prihodnje Evropsko v Litvi. Na letošnjem prvenstvu bo prvak neposredno uvrščen na Olimpijske igre, ostale vstopnice za London pa se bodo delile prihodnje leto v Litvi.
Ravno zaradi vseh teh dejavnikov posamezna prvenstva niso tako odmevna kot npr. Evropsko ali Svetovno prvenstvo v nogometu in zato prihaja do odpovedi, ne samo pri nas. Dovolj je pogledati samo predstavitveni spot FIBE – od vseh v spotu predstavljenih igralcev bosta na prvenstvu samo domača košarkarja Ilyasova in Turkoglu. Ne bo Parkerja, Bryanta, Gasola, Boguta. Omenjenim lahko dodamo še preostalo celotno reprezentanco ZDA (v njej v Turčiji ne bo nobenega izmed igralcev, ki so v Pekingu osvojili zlato), Nowitzkega, Ginobilija, Nasha…
Problem ne-nastopanja za reprezentanco torej le ni povezan samo s kultom reprezentance, zato je potrebno včasih malo bolj razumeti naše športnike, ko bi radi poletje namesto v telovadnici preživeli na plaži.
Prav iz zgoraj naštetih razlogov še toliko bolj cenim igralce, ki se vedno znova odzivajo klicem selektorja, pa kdorkoli že to je, tu mislim predvsem na Lakoviča, Nachbarja, Dragića in Brezca. Pri teh igralcih kult reprezentance ni sporen, torej imajo željo vedno znova igrati za Slovenijo. Pri ostalih to hočeš nočeš ni dovolj, potrebno je torej razširiti dejavnike, zaradi katerih se igralci udeležujejo reprezentančnih akcij. In če v Srbiji teh dodatnih dejavnikov ne potrebujejo, jih v Sloveniji potrebujemo. Ti dejavniki pa so vrsta in dolžina priprav, vrsta nastanitve na pripravah, celotna logistika, izbor in način vodenja selektorja, odnos vodstva reprezentance do igralcev in njihovih klubov, finančna spodbuda, ugled države pri sodnikih, ugled reprezentance pri agentih…
Dokler pa FIBA ne spremni sistema velikih tekmovanj, bo na žalost vedno prihajalo do odpovedi pri posameznih tekmovanjih. Za začetek lahko Evropska prvenstva postavijo na vsake štiri leta, da bodo igralci dobili vsaj enkrat na tri leta eno poletje počitka.
Toda vse to bo v naslednjih dveh tednih popolnoma nepomembno. V Turčiji imamo 12 najboljših igralcev trenutno na voljo, in s temi igralci se bomo upam potegovali za najvišja mesta na prvenstvu. Gremo Slovenija!