Shut up and p(l)ay!

Shut up and p(l)ay!

Če je še sredi devetdesetih veljalo, da se šport in politika ne mešata, in da imajo klubi oziroma lastniki vso moč nad igralci, se je v zadnjih letih situacija diametralno spremenila.

Športniki niso več samo igralci, ki navijače navdušujejo s svojimi predstavami na igrišču. Športniki so postali lastne blagovne znamke, ki so nemalokrat večje od samih klubov, ki jih zaposlujejo. Ronaldo ima samo na Instagramu več sledilcev (250 milijonov) kot vsi klubi angleške Premier lige skupaj.

‘Tudi republikanci kupujejo superge,’ je znana izjava Michaela Jordana na vprašanje, zakaj odkrito ne podpre kandidature temnopoltega Harvey Gantta za mesto v senatu v ‘njegovi’ zvezni država Severna Carolina. Jordan je finančno sicer podprl kandidaturo, dejal pa je, da je bila košarka v tistem obdobju njegova prioriteta in se ni hotel izpostavljati na drugih področjih.

Zgodba je bila lani spomladi ponovno izpostavljena v Jordanovem izjemno gledanem dokumentarcu ‘The last dance’, ki z zakulisnimi posnetki opisuje zadnjo šampionsko sezono Chicago Bullsov. V dokumentarcu je prikazana tudi zgodba drugega najboljšega igralca ekipe, Scottie Pippna, ki je takrat veljal celo za drugega najboljšega košarkarja na svetu. V zadnji skupni sezoni je Jordan igral za 33,1 milijona dolarjev, Scottie Pippen pa za 2,8 milijonov dolarjev, s čimer ni bil niti med stotimi najbolje plačanimi NBA igralci, v lastni ekipi pa je bil šele na šestem mestu. Čeprav je večkrat izrazil nezadovoljstvo in celo zahteval menjavo ekipe, mu vodstva kluba ni želelo popraviti njegove sedemletne pogodbe, ki jo je podpisal še pred razmahom plač v ligi NBA.

Preselimo se dobrih 20 let naprej. Po intervjuju LeBron Jamesa v začetku leta 2018, kjer je javno kritiziral politiko predsednika Trumpa, je novinarka Fox News Laura Ingraham komentirala, da ni ravno pametno sprejemati političnih nasvetov osebe, ki letno zasluži 100 milijonov dolarjev s tapkanjem žoge. Hkrati je dala še ‘dobronameren’ nasvet Jamesu: ‘Shut up and dribble’ (Bodi tiho in preigravaj’).

Skok v leto 2021. James Harden je v zadnjih letih eden najboljših košarkarjev na svetu. V zadnjih šestih letih je bil petkrat med najboljšimi petimi košarkarji v izboru za najkoristnejšega igralca lige (MVP), njegovi napadalni učinki so zgodovinski, njegov način igranja pa je spremenil praktično celotno ligo NBA. Je tudi eden izmed najbolje plačanih igralcev v ligi. Njegova bruto plača v tej sezoni znaša 41 milijonov dolarjev, pred sezono pa je zavrnil podpis nove pogodbe, ki bi mu prinesla okrog 50 milijonov dolarjev letno, s čimer bi bil najbolje plačan igralec v zgodovini lige NBA. Na začetku te sezone je Harden javil vodstvu kluba, da hoče menjavo v drugo sredino. Načrtno je zamudil na začetek priprav, pojavili so se posnetki njegovega obiskovanja zabav v Atlanti in Las Vegasu, bil je vidno fizično nepripravljen, na začetku tedna pa je po eni izmed tekem dejal, da se ne enostavno ne vidi več v Houstnu. Čez manj kot 24 ur ga je klub poslal v njegovo želeno destinacijo, ekipo Brooklyn Nets.

Štiri zgodbe štirih različnih košarkarjev, ki nam lepo prikažejo, kako se je položaj in moč športnikov ne samo v športu, temveč tudi v družbi, v zadnjih desetletjih spremenil.

Športniki že dolgo niso več samo ‘športniki’ – že med kariero so aktivni tudi na drugih področjih, bodisi preko lastnih platform, bodisi preko sodelovanja s sponzorji. Tako je vsaj v ZDA praktično že praksa, da najboljši športniki sploh ne sklepajo več ‘samo’ osebnih sponzorstev, temveč jih poleg tega zanima tudi vstop v samo lastniško strukturo podjetja. Tako v povezavi s tem v zadnjem času govorimo o novem terminu ‘athletepreneurs’ (športniki-podjetniki).

Potem so tukaj lige same. Konkretno liga NBA – v zadnjih letih je v primerjavi z ostalimi večjimi ligami v ZDA naredila daleč največji korak proti globalizaciji. Nogomet je ‘evropski’ – poskusi popularizacije nogometa v ZDA se zaenkrat rezultira v tem, da tam vrhunski nogometaši kariero končujejo (in ne začenjajo ali so tam na vrhuncu moči). Ameriški nogomet je preveč ameriški. Čeprav je še vedno daleč najboljši športni produkt v ZDA (v letu 2020 je bilo med 50 najbolj gledanimi televizijskimi oddajami oz. dogodki 41 tekem lige NFL, ta številka pa bi bila še višja, če ne bi bilo ameriških volitev), zaenkrat pa niti liga sama ne kaže posebnega interesa širitve po svetu, kot to že nekaj desetletij načrtno počne liga NBA. Podobno velja za bejzbol, najbolj ameriški med vsemi športi (ki ima v prej omenjenih 50 najbolj gledanih prenosih še edini izmed preostalih športov eno mesto, in sicer zadnjo, sedmo tekmo finalne serije), hokej pa je že zgodovinsko na eni strani ‘dodatek’ košarki zaradi večje učinkovitosti zasedenosti športnih dvoran, hkrati pa ga na globalni ravni enostavno igra premalo držav.

Preboj na globalni ravni pa je liga NBA dosegla z dokončno uveljavitvijo in na nek način enakopravnostjo ‘tujih’ igralcev v ligi, rezultat česar je nenazadnje tudi Luka Dončić in pred njim Giannis Antetokounmpo, in z izpostavitvijo igralcev kot osrednjih marketinških orodij. Tako sama liga že nekaj časa velja za ‘star-driven league’, kjer se ne izpostavlja derbijev med posameznimi ekipami, temveč med posameznimi zvezdniki, kar lahko vsakodnevno vidimo tudi v iskanju novih in novih individualnih statističnih rekordov (če npr. malo pretiravam, se praktično vsak večer izpostavi igralca, ki je prvi igralec v zgodovini, ki mu je uspelo doseči 25 točk v belih supergah ob tem, da je hkrati dosegel še 10 skokov in se med nobeno minuto odmora ni usedel na stol).

Vmes je skozi celotno obdobje na moči dobivalo združenje igralcev, oz. sindikat igralcev, ki z vodstvom lige oz. klubi usklajuje deleže, ki so iz celotne prihodkovne pogače lige NBA namenjeni igralcem in klubom samim. Tako se je (predvsem) z zadnjim dogovorom moč igralcev, predvsem tistih najboljših, še povečala, predvsem z dvigom maksimalno dovoljene višine plač.

Potem se je ob korona krizi v ZDA zgodilo še gibanje #blacklivesmatter. In športniki so (tudi) tukaj odigrali izjemno pomembno vlogo, saj so (prvič na tak način) izkoristili lastne platforme za sporočanje osebnih prepričanj.

Kombinacija vsega naštetega je tako pripeljala do nove vloge profesionalnih športnikov – prišli smo v ero ‘athlete empowerment’ (zelo neposrečen slovenski prevod bi bil lahko opolnomočenje športnikov). Športniki, konkretno igralci v ligi NBA, tisti najboljši seveda, so tako dobili moč in možnost, da niso več odvisni od tega, kakšne so želje lastnikov klubov, ko si jih ti lahko mirno p(r)odajajo med sabo glede na trenutne športne in poslovne interese kluba ter lige, ampak lahko sami odločajo (in tudi odkrito zahtevajo), kje bi želeli igrati, kot kaže zadnji primer Jamesa Hardna.

Prišli smo torej do drugega spektra enačbe – če se Michael Jordan ni hotel vpletati v politiko in komentiranje družbenih razmer, Scottie Pippen pa ni imel moči vplivati na svojo (sicer nespametno in prepoceni podpisano) dolgoročno pogodbo, je sedaj ne samo možnost ampak tudi odgovornost LeBron Jamesa, da jasno in glasno izrazi svoja družbeno-politične stališča, James Harden pa ima to možnost, da lahko praktično iz danes na jutri klub prisili, da ga, ne glede na vrednost in dolžino svoje pogodbe, menja v drug klub, če si tako zaželi.

Če sem zelo grob, smo prišli iz ‘Pippnove’ dobe Shut up and play (Utihni in igraj), v Hardnovo dobo Shut up and pay (Utihni in plačaj).

Zgodovina nas uči, da ekstremi, vsaj tisti, ki trajajo predolgo, niso vzdržni. Kako konkretno bo na trenutni ekstrem odreagirala liga NBA, lastniki klubov in tudi sindikat igralcev, bomo videli že ob naslednjih pogajanjih za novo kolektivno pogodbo (lahko že ob koncu sezone 22/23). Navijači, mediji in sponzorji pa bodo svojo ‘sodbo’ podali že prej.