Pravila so, da se kršijo – (očitno) tudi v športu

Pravila so, da se kršijo – (očitno) tudi v športu

‘Sem že končal sezono in sem šel na dopust, trenutno sem v Italiji. Tu sem naknadno, dober teden pred SP, izvedel, da sem potrjen.’ Luka Janežič presenečeno ob potrditvi nastopa na SP v Dohi pet pred dvanajsto.

‘To sem videl šele včeraj zvečer. Spet ne vem, kaj naj rečem. To je malce čudno pravilo, ki ga drugje ni.’ Dejan Vinčič o pravilu, da se Slovenija v četrtfinalu ponovno sreča z Rusi, čeprav smo igrali že v predtekmovanju.

Zgoraj dva primera iz preteklega tedna iz dveh globalnih športov, kjer sta se mednarodni organizaciji vsaka po svoje odločili krojiti pravila na največjih tekmovanjih pod njunimi okrilji.

Najprej atletika – kraljica športa, katere kronski dragulj – finale teka na 100 metrov, je za otvoritveno in zaključno slovesnostjo najbolj gledan športni dogodek na poletnih olimpijskih igrah. Šport, ki se mu na olimpijskih igrah prilagajajo vsi ostali športi. Šport, ki ima izjemen (športno-zgodovinski) pomen tudi za Slovenijo – preko Brigite Bukovec, Britte Bilač in kasneje Primoža Kozmusa smo dobili potrditev, da lahko tudi v enem izmed najbolj selektivnih in popularnih športov na svetu posežemo po najvišjih mestih.

V zadnjih letih je Slovenija vsaj na najvišji ravni izgubila stik z najboljšimi, nov val slovenskih atletov sicer prihaja, čisto za najvišja mesta pa zaenkrat še ne konkurirajo. Se pa športni navdušenci verjetno še spomnimo ne samo največjih tekmovanj, kot so evropska in svetovna prvenstva ter olimpijske igre, temveč tudi prenosov mitingov Zlate lige ob komentiranju Andreja Stareta in Petra Kavčiča. Vse to je v zadnjih letih šlo nekako v ozadje. Atletika se je umaknila z velikih (televizijskih) odrov, Iaaf pa s spremenjenimi formati in imeni svojega paradnega produkta tudi ni več zmogla dohajati ostalih športnih vsebin. Ob slovesu Bolta in tudi Mo Faraha pa je tudi vprašanje, kdo izmed svetovnih atletov bo lahko v kratkem to luknjo zapolnil.

Vsi zgoraj našteti dejavniki, pa še kar nekaj bi jih lahko naštel, so torej botrovali temu, da si mednarodna organizacija lahko privošči, oziroma je v to primorana, da teden dni pred prvenstvom nanj naknadno povabi 130 atletov…

Na drugi strani imamo potem odbojko, ki jo spremljamo v živo v Stožicah. Slovenci so za ‘nagrado’ za gostiteljstvo in polne tribune ter z obljubo evropske zveze, da lahko do polfinala igra v vsakem primeru vse tekme doma, za vstop v igro za medalje ponovno dobili Ruse… Kar je začudilo enega najboljših odbojkarjev, češ da tega pravila ni poznal. Verjetno ga ni poznal nihče izmed nas, je pa to pravilo davek, ki smo ga morali plačati za domačo organizacijo in potencialno igranje pred polnimi Stožicami vse tja do finala. Ker so podobno obljubo na drugi strani dobili tudi Francozi, so tako potrebno tovrstni kompromisi. Kako to vpliva na samo tekmovalno regularnost, očitno ni važno. Oziroma bi postalo važno, ko bi se zaradi tega sistema opekla kakšna veja reprezentanca.

Podobno so si vodilni pri odbojki po svoje razlagali že ob uvrstitvi Slovenije v svetovno ligo, ki to več ni…
Potem imamo tukaj še košarkarski primer – Fiba je tudi tukaj malo po svoje prikrojila zadnje kvalifikacije, ko se je kar nekaj zvez, med drugim tudi naša, uštelo pri tolmačenju glede prenašanja točk v nadaljnje tekmovanje. Zaradi tega je Slovenija proti zadnji Belorusiji takrat dovolila odhod svojemu kapetanu, tudi to pa je na koncu pomenilo neuvrstitev evropskih prvakov na pravkar končano Svetovno prvenstvo.

Že pred tem je sicer Fiba med drugim tudi uvedla, da lahko vsaka država gostiteljica po svoje izbere eno državo udeleženko, predvsem po kriteriju ne ravno najmočnejši tekmec in hkrati tekmec, ki zagotavlja dovolj veliko število tujih navijačev…

Vsi zgoraj našteti dejavniki in faktorji pričajo predvsem o nezadostni moči produkta posameznih zvez, ki po tržnih poteh ne morejo zagotoviti ustrezne odmevnosti in gledanosti posameznih tekem.

Kolateralna škoda vsega tega so seveda športniki in nacionalne zveze, ki običajno pri vsem tem nimajo možnosti odločati in se morajo pač prilagoditi sistemu, skloniti glavo in izpolniti vsako še tako nerazumno (novo) pravilo.