obdobje divjega zahoda športnih medijskih pravic

10 Dec obdobje divjega zahoda športnih medijskih pravic

Velikokrat slišimo očitke navijačev preko družbenih omrežij in na raznih forumih, da ima slovenska radiotelevizija napačno politiko glede nakupa in posledično predvajanja športnih prenosov. Največkrat se tovrstna debata razvname prav ob začetku zimske sezone, v katero smo ravnokar konkretno vstopili, ali ob velikih mednarodnih športnih tekmovanjih, ki si jih navijači ne morejo ogledati na program nacionalne televizije.

Med zimsko sezono so vikendi in velikokrat tudi večeri med tednom na nacionalnem programu rezervirani za zimske športe, ki že zgodovinsko gledano veljajo za nekakšne nacionalne slovenske športe, kjer Slovenci zaradi svoje lege in zgodovine dosegamo rezultate, ki jih v primerjavi z drugimi športi le redko kje.

S prihodom komercialnih televizij in še posebej prihodom specializiranih športnih televizij pa je tudi področje televizijski športnih pravic postalo bolj konkurenčno. Kako tržno uspešni so lahko nakupi pravic za športna tekmovanja pričajo samo zadnji primeri košarkarskih in odbojkarskih prvenstev, predvajanih na Kanalu A. Pravice za največja športna tekmovanja oziroma lige se nemalokrat prodajajo tudi regijsko.

In če je še do zadnjih nekaj let nazaj veljalo, da v bistvu niti ni važno, katera televizija ima določene pravice, saj so bolj ali manj vsi operaterji ponujali enake programske sheme, tudi tiste športne, so se v zadnjem času tudi pri nas na tem področju izrazito spremenile. Podobno kot z ostalimi vsebinami sedaj tudi tukaj operaterji med sabo močno tekmujejo in športni navdušenec v Sloveniji se dejansko prvič sooča z dilemo, katerega operaterja izbrati (tudi) zaradi športnih vsebin.

Če je v tujini že kar nekaj časa veljalo, da so športne pravice tiste vsebine na televiziji z dodano vrednostjo, za katere je uporabnik oziroma naročnik pripravljen (in celo mora) plačati več, v Sloveniji tovrstne prakse ni bilo. Nekaj zaradi same zakonitosti velikosti trga, nekaj pa zaradi navad gledalcev, da so vse športne vsebine avtomatsko del programskih shem.

Tovrstna praksa torej počasi prihaja tudi v Slovenijo, zanimivo pa je opazovati tudi trende v tujini, saj bo kar nekaj tujih praks prišlo tudi na naš trg. Na večjih trgih so športne vsebine še bolj fragmentirane, saj se lastniki športnih vsebin zavedajo vrednosti top športnih vsebin, kar pomeni ne samo vložek v nakup le-teh, temveč tudi nadaljnje vlaganje v razvoj in promocijo samega produkta. Kar seveda še dodatno dviguje vrednost samega produkta.

Poleg klasičnega zakupa športnih pravic je v silovitem razmahu tudi segmentiranje pravic za različne kanale, kjer prednjačijo OTT platforme, na ta trg pa vse bolj posegajo tudi ostali veliki spletni igralci. Tako lahko denimo gledalci v Nemčiji eno izmed torkovih tekem nogometne lige prvakov gledajo samo preko Amazonove platforme.

Če v to enačbo vstavimo še spremenjene navade navijačev/gledalcev in njihova vedno višja pričakovanja glede personalizacije športnih prenosov in njihove dostopnosti na način, najbolj ugoden ne za imetnike pravic, temveč za končnega uporabnika, nas v prihodnih letih na tem področju čaka izjemno divja tekma vseh vpletenih, kjer bodo ciklični zmagovalci tisti, ki bodo vsaj za kratek čas konkurenco prehiteli z novo inovacijo in novim načinom serviranja informacij in živih vsebin svojim uporabnikom. In tehnologija bo tukaj odigrala odločilno vlogo, v prednosti pa bodo medijske hiše in lastniki medijskih pravic z razvitim lastnim razvojem in možnostjo hitre implementacije atraktivnih rešitev zunanjih partnerjev.